Cena zlata je od januarskega vrha pri približno 5.600 USD za unčo padla za okoli 20 %, marca pa so centralne banke prvič po več letih postale neto prodajalke zlata. Mnogi so to razglasili za konec procesa dedolarizacije in konca bikovskega trga zlata. Toda podrobnejši pogled kaže povsem drugačno sliko.

Kdo je prodajal?

Največji prodajalci zlata niso bile države, ki bi izgubljale zaupanje v zlato, temveč države pod močnim finančnim pritiskom.

• Turčija je prodala 79 ton zlata za podporo turški liri.
• Rusija je izvedla največjo prodajo zlata v zadnjih 25 letih za financiranje vojnih izdatkov.
• Azerbajdžan je prvič po letu 2012 prodal del svojih rezerv.

Skupna točka vseh teh držav je valuta pod pritiskom oziroma potreba po likvidnosti.

Kaj so naslovi spregledali?

Država v finančni stiski praviloma ne prodaja sredstva, ki je odvisno od druge države. Prodaja tisto, kar lahko takoj zamenja za katerokoli valuto na svetu. Prav zato prodajajo zlato. To ne pomeni, da zlato izgublja svojo vlogo. Ravno nasprotno. Pomeni, da je zlato še vedno univerzalna rezerva, ki deluje tudi v času valutnih kriz.

Zlato ni zapustilo centralnih bank

Zlato ni izginilo iz uradnega sektorja. Le zamenjalo je lastnika. Medtem ko so nekatere države prodajale zaradi nuje, so druge nadaljevale z nakupi:

• Poljska nadaljuje pot proti cilju 700 ton zlata.
• Kitajska ostaja med pomembnimi kupci.
• Uzbekistan še naprej povečuje rezerve.

Zlato se je premaknilo od držav v težavah k državam, ki dolgoročno krepijo svoje rezerve.

Prelomnica je bilo leto 2022

Po zamrznitvi približno 300 milijard dolarjev ruskih deviznih rezerv leta 2022 so centralne banke po svetu dobile jasno sporočilo:

Sredstva, ki jih hraniš v tuji valuti, lahko postanejo politično orožje. Fizično zlato v domačem trezorju pa ostaja pod popolnim nadzorom države. Prav zato številne centralne banke povečujejo delež zlata v rezervah. To ni špekulacija, temveč oblika zavarovanja.