Japonski jen je bil desetletja najpomembnejši vir poceni financiranja na svetu. Ko se takšna valuta nenadoma okrepi, posledice niso omejene na Japonsko: vlagatelji lahko začnejo zapirati zadolžene pozicije in prodajati delnice, obveznice, surovine ter druge naložbe po svetu. Prav zato je skupna intervencija Japonske in ZDA več kot zgolj zgodba o menjalnem tečaju in predstavlja opozorilo, da je eden največjih finančnih vzvodov svetovnih trgov postal nestabilen.

Kaj je yen “Carry trade”?

Carry trade je strategija, pri kateri se vlagatelj zadolži v valuti z nizko obrestno mero, izposojeni denar zamenja v drugo valuto in ga naloži v premoženje z višjim pričakovanim donosom. Japonska je bila za takšno financiranje skoraj idealna: obrestne mere so bile dolga leta blizu ničle, Bank of Japan pa je z obsežnimi nakupi obveznic skrbela, da so stroški zadolževanja ostajali zelo nizki. Vlagatelji so si zato lahko izposodili jene, jih zamenjali v dolarje ali druge valute ter kupovali ameriške obveznice, delnice, tehnološke naložbe, surovine ali bolj tvegane naložbene razrede.

Dobiček takšne strategije izhaja iz razlike med stroškom financiranja na Japonskem in donosom kupljene naložbe. Toda donos ni brez tveganja. Če se jen okrepi, je za odplačilo istega dolga potrebnih več dolarjev, če se hkrati znižajo cene kupljenih naložb, vlagatelja prizadeneta dve izgubi naenkrat. Pri carry tradu je pogosto uporabljen finančni vzvod, kjer lahko že razmeroma majhen premik tečaja sproži zapiranje pozicij. Takrat je treba kupiti jene in prodati naložbe, ki so bile z njimi financirane, to pa dodatno krepi jen in stopnjuje padce na drugih trgih.